Proti urejeni današnjosti

di Fulvio Dell’Agnese

Pripoveduje mi, da občasno sede na majčkeno terasico svoje tržaške hiše, od koder opazuje mesto.
Komu drugemu bi pripomnil, da je s tistega ozkega konca ulice Belpoggio bolj malo videti, če se ne predaš pogledu na pristanišče onkraj kulise palač decň. Toda ker gre za Paola Cervija Kervischerja, se zavedam, da mu zadostuje še tako majhna reža, skozi katero črpa snov za svoja plodovita raziskovanja, prav tako kakor je v Lizboni, ki je imela in še vedno ima veliko skupnega s Trstom, Bernardu Soaresu iz Pessoe zadostovalo eno samcato okence s pogledom na Baixo, ki je vrglo luč na njegovo miselno potovanje k utemeljitvi ''geografije človekove zavesti o sebi''.
Cervijevo slikarstvo temelji prav na nekakšni skrbi o zavesti, ki stremi, če ne celo sili, k potrebi po soočenju s spominom, neizogibno potjo, ki razkriva mogoče pomene človekovega ravnanja.
Iz njegovega slikarstva vznikajo spomini na blagoglasen izraz vznemirjenosti in na nenadno videnje togega podrejanja impulzov dunajske secesije in ekspresionizma, formalnega purizma neoplasticizma in njegovega trpečega, neizpodbitnega zavračanja Bacona. Umetniški spomin je trdno prepleten z literarnim, s stihi Verlaina ali Rimbauda, Rilkeja ali Baudelaira, ki se tu raztezajo na platnu, tam pa predstavljajo tihoten posvetilni napis, ki na robovih del ustvarja drugačno prostorsko razsežnost.

 

V tem spletu povezav, ki preraščajo v slikarsko podobo, je zaslediti redke trenutke tistega resničnega navajanja, ki so strnjeni le v nekaj delih. Kljub temu pa v njih Cervi še ni povsem izčrpal svojega odnosa do zgodovine, znotraj meja katere se giblje zgolj zato, da se približa – prek vijugavih poti, a vendarle edinih mogočih – razumevanju svojih lastnih in naših protislovij današnje dobe. Prav to velja tudi za večkrat omenjena fiziološka sklicevanja na Mondrijana, ki kličejo po notranji in izrazni ubranosti, ki se napaja iz obupane zavesti o lastni krhkosti. Iz del, ki segajo v drugo polovico devetdesetih let, je razbrati vrnitev k nekaterim ikonografskim značilnostim, vse od serije Portale poetico/Pesniški portal pa do zadnjih slik gre zgolj za nagibanje h geometrijskemu strukturiranju prikrite in nujne kompozicije, ki prodira v podkožje ... Že v naslednjem pogledu pa se razpirajo lise oranžne barve, ki nakazujejo na Bacona, in težnja po rušenju doseženega ravnovesja z naglim ustvarjanjem napetosti, pri čemer zastaja dih, v gledalcu pa se sprožijo neskončna vprašanja o občutku negotovosti njega samega in drugih.

Za besedo in za stihe velja, da ne zadostuje le njihova čitljivost: razlagajo se kot vidna opora, vodilna znamenja na vzponu iz globine. Predstavljajo skrbno spleteno mrežo, v katero skuša Cervi ujeti kakšno besedico pristnosti še spremenljivih se usedlin lastnega – toda ali le njegovega? – življenja, in s katero si prizadeva združiti različni ravni raziskovanja: abstraktno in figurativno (kolikor se ta izraza še lahko uporabita), po površju katerih se prelivajo črke kakor kapljice barve, strnjene v znake, ki so prej metafora zvoka kot prenašalci pomenov.
Beseda in podoba se spajata v portret pesnika, za vsak portret pa je upravičeno trditi, da je podoba na sliki Corpi vaganti, vaganti/Blodeče, blodeče postave Cervija Kervischerja, valovitih senc v perimetralnem limbu sten in podov njegovih slikarskih instalacij, ujetnic katodnega neprostora (kot v zadnji video instalaciji, predstavljeni v Puli, v kateri so se fotografske sledi in pisava oklepale zidu nestanovitno kakor prepričanje, modelka pa je na monitorju žalostno iskala notranje ravnotežje).

Bolj kakor v abstraktnih delih pa prav v portretih “prisotnost oblike [...] omogoča urjenje spomina”. Zagotovila za rešitev ni, čeprav  se vzpostavi možnost raziskovanja; zadnje postojanke na poti, ki je v Cervijevemu slikarstvu posuta z besedami, figurami (projiciranimi v samo osrčje brezupne seksualnosti, ki se zaveda, da lahko računa le na svojo notranjo in krhko fizičnost), ravninami, žlindrami ... V prelivajočem se prekrivanju, ki je projekcija resničnega razslojevanja izkušenj in ki zahteva preučitev, da se v režah slikarskega in začasnega platna ne bi izgubil še tako neverjeten pomen, ki nas vsak dan pripelje do cilja.
Ratio, ki pri slikarju, kakor je Paolo, po mojem mnenju ni oddaljen od tistega, na katerega je mislil pred stoletjem Georg Simmel, ko je zatrjeval, da “razen človeškega videza ni na svetu nobene figure, ki omogoča tako raznovrstnost oblik in planov, združenih v absolutno enovitost pomena”.

Taka vrsta umetnosti, pa čeprav ne izgubi veselja do lastne fizičnosti, ne more obstajati na površju, plavati v jasnih in puhlih vodah galerijskih izložb ali pa v samoreferenčnem zadovoljstvu mnogih bienalov, ki večkrat spominjajo na bednost drugih resničnosti, ki jih je pesnik razkrival že pred tridesetimi leti brez vsakega zadovoljstva: “Zvijače, zarote, spletke, kupčije v Palačah so pomembni dogodki. Medtem ko nekoliko ravnodušen pogled vzbudi le tragikomična zvijanja, vsekakor zvijačna in izprijena”.
Taka umetnost živi od vznemirjenosti in odlični portreti Cervija Kervischerja vznemirjajo. Vznemirja njihova ponovna predstavitev Paolove poetike: v podvojitvi teh diptihov se vsaka podoba znajde pred temačnim prostorom, v katerem se skriva razlog njenega obstoja oziroma potrditev njene popolne absurdnosti.
V pogumnem raziskovanju tega vprašanja predstavlja stanje slikarja in vsakega moškega in ženske, ki zrejo v nas s platen, preprosto stanje umetnika, oziroma osebe, ki se ne zadovolji z virtualnimi perspektivami “urejene današnjosti”.

Paolo Cervi Kervischer © 2008 - Valid: CSS, XHTML 1.0 - Powered by Fucine.IT - Credits